Revščina je družbeni problem in sopotnica sodobnega sveta. Revni imajo posebne življenjske vzorce, vrednote in norme, kot so: vdanost v usodo, občutek nemoči, odvisnosti, manjvrednosti, trenutno zadovoljevanje potreb, hitro izstopijo iz šolanja, nizke ambicije, ne vzpodbujajo otrok, veliko je ločitev, precej je mam samohranilk, ne vključujejo se v sindikate in razne organizacije.
Revni opravljajo slabo plačana dela, delo pa zagotavljajo policiji, socialnim delavcem, psihologom, zdravnikom in še komu. Revščina je nujen proizvod kapitalistične proizvodnje in pogoj za bogastvo drugih. Iz zgodovine poznamo, da tudi socializem ni bil najbolj idealen. Sprašujemo se, kakšna družbena ureditev bi bila najboljša, da ne bi proizvedla revščine?
Če bi mi odločali, bi uvedli obvezno srednjo šolo, ali vsaj poklicno. Z izobrazbo bi lahko vsaj nekaj dosegli na poklicni poti.
Če bi mi odločali, bi predlagali UTD glede na izobrazbo, najnižji dohodek naj bi bil dovolj visok za dostojno življenje.
Danes je revščina posledica situacij, v katerih živijo posamezniki. Razmišljamo predvsem o vojnih področjih, podnebnih spremembah (suša) in veliki nepismenosti deklic in odraslih žensk, ki nimajo dostopa do izobraževanja.
Če bi mi odločali, bi vztrajali pri obveznem osnovnem šolanju vseh otrok sveta, ne glede na spol in poreklo. Revščine ne bomo mogli izkoreniniti, kajti ponekod je postala subkultura, lahko pa lajšamo posledice z raznimi humanitarnimi akcijami.
Zadeva revščine je zelo kompleksna in neenostavno rešljiva. Mislimo, da bi morali informacije za boj proti revščini vključiti že v zgodnji fazi izobraževanja in morda bi se miselnost počasi začela spreminjati skozi generacije.
Sanja, Domen, Zoja
